Kaj je lahko hujšega za nemočnega očeta, kot sedenje na drugi strani linije, medtem ko mu ugrabijo hčer? Ta groza postane resničnost za Bryana, nekdanjega tajnega agenta, ki mora v 96 urah rešiti hčerko Kim iz rok tolpe, ki se ukvarja s prodajo mladih deklet. Bryanova prva težava je, da je sam v Los Angelesu, Kim pa so ugrabili v Parizu ...

INTERVJU Z REŽISERJEM PIERROM MORELOM

Katere izkušnje, ki ste jih dobili med snemanjem režijskega prvenca Banlieue 13 ste uporabili za snemanje Ugrabljene?

Če imata ta dva filma, ki sta si povsem različna, kar koli skupnega, je to ritem akcije. Banlieue 13 je temeljil samo na akciji, ki je morala biti izjemno učinkovita. Čeprav je naracija filma Ugrabljena zahtevala subtilnejši pristop, so morali biti akcijski prizori enako učinkoviti, da se je občinstvo vživelo v Bryanov lov.

Kje dosežete postopno pospeševanje ritma, med snemanjem ali v montaži?

Čeprav je marsikaj odvisno od montaže, mora ritem filma obstajati že med snemanjem. Če ga ni, ga ne boste mogli več doseči. Od igralcev vedno zahtevam pospešen ritem in da so čim bolj realistični. Drugače snemam na zelo napet način, iz česar film črpa svojo energijo. Če preveč zavlačujete, morate v montaži preveč izrezati in izgubite ritem.

Ugrabljena se poigrava z zakoni svoje zvrsti, začenši z glavnim likom. Bryan je bolj človek, čigar čas je že minil, ne pa James Bond.

Seveda je pri tem liku zanimiva njegova krhkost, njegova odmaknjenost. Čeprav je bil operativec tajne službe, kar izvemo dokaj pozno v filmu, ni prepričan, kako naj se vede kot oče. Ta pomanjkljivost pa je izjemno pomembna za razvoj filma. Bryan je na videz počasen. Ko pa se premakne, postane bojni stroj. Vendar še zdaleč ne James Bond. Bori se tako, kot se lahko bori človek v njegovih letih.

Kaj je to pomenilo za prizore bojev?

Grozno veliko vaje za Liama Neesona, ker sem želel, da čim več posname sam, brez svojega dvojnika. Seveda ne more skočiti z mostu ali se metati pred avtomobile, je pa sam posnel vse prizore bojev, potem ko je več ur vadil koreografijo. Vse skupaj je bilo zanj dokaj naporno, saj nisem hotel prehitre akcije. Liam se je res naučil dobro tepsti.

V prizoru grozljivega mučenja se zavemo spremembe v njegovem razmišljanju. Kako daleč ste bili pripravljeni iti v tem prizoru?

Vizualno je prizor dokaj nasilen, odvija pa se v zelo pomembnem trenutku zgodbe, ko je Bryan ravno našel hčerkino najboljšo prijateljico, ki je umrla zaradi prevelikega odmerka droge. To ga spremeni. Prevlada mračna plat, njegov očetovski nagon izniči vsako usmiljenje, obvladovanje. Zato sem hotel, da je prizor šokanten, ampak ne pretiran.

Zgodba se začne odvijati v hipu, ko je Bryan prek telefona priča ugrabitvi. Kako ste se pripravljali za ta prizor?

Začeli smo v Los Angelesu s snemanjem odsekov reakcije Liama Neesona, kot da v živo posluša, kaj se odvija na drugi strani. Maggie Grace je prišla na snemanje in ob kameri povedala svoje besedilo do krika, ko jo ugrabijo, kar je omogočilo Liamu, da se je pravočasno odzival. Čas, ki smo ga že postavili, mi je dal več svobode v Parizu. Lahko sem prilagodil fizično odvijanje ugrabitve, moral pa sem imeti Liamova čustva v enem posnetku, ki mi jih je dal v samo dveh kadrih.

Liam Neeson je znan po svoji predanosti in osredotočenosti. Ste imeli kdaj z njim takšno izkušnjo?

Liam je povsem zbran. Ko se odloči za gibe v prizoru - ne mara, da ga motite z „mehaničnimi“ gibi - dela na zelo prefinjen način. V samo nekaj kadrih se povsem osredotoči. Nismo si mogli predstavljati nikogar drugega v tej vlogi. Liam odlično pristaja v ta lik s svojo ogromno prisotnostjo - visok je namreč 195 centimetrov - in hkrati s svojo iskrenostjo. V njem ne vidite bojnega stroja, ampak občutite njegov skriti potencial.

So izkušnje Maggie Grace v televizijskih nanizankah vplivale na njen pristop snemanju?

Maggie je izjemno profesionalna. Njene izkušnje na televiziji pomenijo, da je navajena napornega in hitrega dela, na že prvič uspešno posnet prizor. Ve vse, kar lahko veš o igri in o tem, kako delujejo stvari na snemanju. Je že izkušena veteranka.

Ali vaše izkušnje direktorja fotografije vplivajo na vašo režijo?

To bi morali vprašati Michela Abramowicza, „ drugega“ direktorja fotografije pri filmu! Očitno malce le vpliva, saj ne morem nikoli povsem iz te kože. Med režijo še vedno tudi upravljam kamero. Ne morem se odvaditi tega, to je zame kot refleks. Da pa bi bil ob vlogi režiserja še direktor fotografije, bi bilo malce težko. Popolnoma sem zaupal Michaelu, da bo vnesel v igro svoje bogate izkušnje; dolgo sva se pogovarjala o videzu, ki sem ga hotel doseči.

In kakšen je ta videz?

Nisem hotel, da bi bil film stilski ali da imamo „kozmetično “ različico Pariza. Hotel sem, da je Pariz tak, kot je v resnici. Naše vodilo je bilo, da smo čim bolj realistični, da dosežemo neko vrsto temačnega videza.

Kar gotovo ni bilo težko ob vseh nočnih prizorih?

Težko je bilo osvetliti film na nevsiljiv način. Za mnoge nočne prizore smo uporabili digitalno kamero, ki je precej občutljivejša, vedno pa to ni bilo mogoče. Prizor pregona na gradbišču je recimo posnet s 35-mm kamero, zato ker se digitalna kamera slabo prilagaja težkim pogojem. Res smo morali skakati z enega konca na drugega.

Bi rekli, da je film COLLATERAL Michaela Manna svojevrsten pionir v uporabi digitalne kamere za nočno snemanje?

Nedvomno. Njegov film je brez dvoma dvignil raven snemanj nočnih prizorov.

V UGRABLJENI prikazujete nasprotne plati Pariza - znane četrti in manj znane soseske. Kaj ste zahtevali pri izbiri lokacij?

Pogled na Pariz z malce izkrivljene razglednice, kjer se izogneš klišejem, kot je lik, ki stoji pred Eifflovim stolpom ali Trocadérjem, ali pa, da bi bilo takoj očitno, da se zgodba odvija v Parizu. Zato smo iskali tipične pariške lokacije in se izogibali pastem za turiste. To pomeni, da smo na koncu snemali na Elizejskih poljanah dan po predsedniških volitvah, pol ulice pa je bilo zaprte, ker se je predsednik odločil sprehoditi po njej. Posneli smo prizor obkroženi s policijo v popolni opremi.

Kakšen je vaš pristop obveznemu delu akcijskega filma, kot so pregoni, ob katerih takoj pomislimo na prizor pregona v filmu Kdo je Bourne?

Seveda se vsi spomnijo akcijskega pregona po enosmerni ulici. Menili smo, da bi malce zapletli zadevo s snemanjem ponoči, ne da bi kaj razbili. Dejansko smo razbili marsikaj, vendar ne ob prižgani kameri. Ker ni bežal pred preganjalci, temveč je hitel za ladjo, trki niso bili pomembni. Pomembni sta bili njegova hitrost in veščina.

Kaj je bilo najtežje v zadnjem prizoru na ladji?

Zadnji prizor boja je zahteval veliko kadrov, ker je moral biti izjemno natančen, pa tudi iz varnostnih razlogov. Da bi prizor deloval, moramo videti nevarne udarce, nože, ki prebodejo obraz. Čeprav rezila niso bila ostra, je bilo potrebnih veliko poskusov, da smo določili vsak gib v dokaj polnem prostoru.

Si pri delu pomagate s "storyboardom"?

Pri snemanju si pomagam z njimi, a se ga na koncu nikoli ne držim! Zame je to orodje, temelj razprave z vsemi ostalimi oddelki, saj gre konec koncev samo za slike. Na snemanju se morate prilagoditi tistemu, kar imate. Ker ta film ni vključeval ničesar prezahtevnega v postprodukciji, so recimo vse eksplozije posnete v živo in sem lahko bil dokaj prilagodljiv.

FILMOGRAFIJA PIERRA MORELA

Režiser:
2009 THE MESSENGER, 2008 TAKEN, 2004 BANLIEUE 13

Direktor fotografije:
2007 ROGUE, režiserja Philipa Atwella, LOVE AND OTHER DISASTERS režiserja Alexa Keshishiana, TAXI 4 režiserja Gérarda Krawczyka, 2004 DANNY THE DOG režiserja Louisa Leterrierja, 2004 L' AMÉRICAIN režiserja Patricka Timsita, 2002 TRANSPORTER režiserja Coreyja Yuena

INTERVJU Z LIAMOM NEESONOM

Vaš lik na dokaj izviren način najprej bolj zaznamuje ljubezen do hčerke kot njegova preteklost tajnega agenta. Vas je to pritegnilo k vlogi Bryana, ki je bolj neke vrste antijunak in ne James Bond?

Ja, všeč mi je bila zamisel, da posnamem triler z dobrim ritmom in ki veliko stavi na čustveno raven. Predvsem vidimo Bryana kot očeta, ki obožuje svojo hčerko. In čeprav nisem nikoli sanjal o tem, da igram Jamesa Bonda, je res užitek snemati prave filmske negativce in voziti avtomobile kot na dirkah. Prav tako sem želel posneti film, ki bi ga produciral Luc Besson, ki ga izjemno cenim.

Pri večini likov, ki ste jih upodobili v svoji karieri, je pomembna močna prisotnost in človečnost. Bi lahko rekli, da je to vaš zaščitni znak?

Nisem razmišljal o tem. Igram s tistim, kar mi je podarila narava in iskreno povedano, nikoli nisem vprašal Pierra, zakaj me je izbral za to vlogo. Vendar so mi všeč človeški liki, kar pomeni, da imajo zapletene občutke, ki jih ima tudi Bryan v tem filmu.

Sodelovali ste z najboljšimi režiserji, kot so Martin Scorsese, Steven Spielberg, George Lucas in Ridley Scott. Ste bili veseli dela z "mlajšim" režiserjem?

Verjemite mi, Pierre Morel ni ravno novinec! Že dolgo ima filme v krvi ter si je z njimi pridobil veliko izkušenj kot direktor fotografije. Posebej mi je všeč izvirnost filma Banlieue 13, s katerim je pokazal, da ima režisersko žilico, neverjeten občutek za ritem in energijo, kar je bilo zelo pomembno tudi pri filmu Ugrabljena. Všeč mi je tudi, da Pierre sam rokuje s kamero.

Se je bilo težko vživeti v čustva očeta, ki so mu ugrabili hčer?

Kot oče si ne moreš predstavljati česa hujšega. Seveda se vprašate, kako bi sami ravnali v takšni situaciji. Predstavljate si, kaj bi storili ugrabiteljem in hitro dojamete, da bi naredili vse v svoji moči, da bi rešili otroka. To je bilo zame zanimivo področje, saj sam nasprotujem nasilju, posebej tistemu, po katerem poseže Bryan v tem filmu. Toda gre za vprašanje "oni ali jaz" in Bryan zaključi to situacijo na logičen način.

Je prepričljivo, da je vaš lik ločen od prečudovite ženske, kot je Famke Janssen?

Res je čudovita ženska, toda v scenariju je poudarjeno dejstvo, da se je ona ločila od mene!

Kakšne fizične priprave je zahteval ta film?

Ogromno fizičnih priprav! Sem v dobri formi, a sem moral še okrepiti svoje treninge. Akcijski prizori so še posebej zahtevni. Pozorni morate biti na gibanje, na položaj telesa in nikoli ne smete izgubiti z oči partnerja v prizoru. Za to je potrebno veliko energije, poleg vprašanj o varnosti. Snemanje takšnih prizorov je vedno izziv.

Ste posebej uživali v pretepih?

Ja, takoj se prebudi deček v tebi. Dvoboj postane ples, v katerem uživaš, posebej če imaš dobre kaskaderje.

Prvič ste delali s francosko ekipo. Se je delo razlikovalo od dosedanjih izkušenj?

Dobra plat je, da je v ekipi več žensk. Zelo sem občutljiv na energijo, ki jo moški in ženske ustvarjajo na snemanju, toda angleške ali ameriške ekipe so vedno pretežno moške. Prav tako sem bil hvaležen za francoski delovni čas, ki je zelo civiliziran. Med vajami za akcijske prizore in snemanjem so bili moji dnevi zelo naporni, vendar smo lahko počivali vso noč. Da sploh ne omenjam uživanja v kakovosti pariškega življenja ...

MAGGIE GRACE ( Kim ) 25-letna Maggie Grace ima že sedem let izkušenj pred kamerami, posebej na televiziji. Preden je zaslovela s svojo vlogo Shannon Rutherford v nadaljevanki Lost, je mlada igralka igrala v televizijskih nanizankah, kot sta recimo CSI in Cold Case. Prvo filmsko vlogo je dobila leta 1995 v priredbi uspešnice Fog režiserja Ruperta Wainwrighta. Pred kratkim pa smo jo lahko videli v filmih, kot sta The Jane Austen Book Club in Suburbian Girl, v katerem je igrala s Sarah Michelle Gellar in Alecom Baldwinom.


FAMKE JANSSEN (Lenore) Nizozemska manekenka Famke Janssen je kot svoj prvi igralski prvenec posnela Fathers And Sons leta 1992. Po vrsti televizijskih vlog je postala sovražnica Jamesa Bonda v filmu Goldeneye leta 1995. Izmed ostalih filmov, ki jih je posnela, naj naštejemo še The Faculty, House On Haunted Hill in Hide And Seek, The Gingerbread Man režiserja Roberta Altmana, Celebrity režiserja Woodya Allena ter trilogijo X-Men.