So naivne predstave o romantični ljubezni sposobne preživeti tudi v resničnem svetu? Ljubezen, predvsem pa pogum sta potrebna, da tvegamo in spremenimo svoje življenje.
To je vodilna misel romantične komedije Pisma Juliji v produkciji Summit Entertainmenta. V njej igrajo: Amanda Seyfried (Mamma Mia), Vanessa Redgrave (šestkratna nominiranka za oskarja, prejela pa ga je za naslovno vlogo v Juliji), Christopher Egan (Eragon), Gael García Bernal (Motoristov dnevnik) in Franco Nero (Umri pokončno 2). Film je režiral Gary Winick (Čudežna mreža, Od deklice do bejbe), producenti pa so Mark Canton, Ellen Barkin in Caroline Kaplan. Scenarij sta napisala Jose Rivera (za Motoristov dnevnik je bil nominiran za oskarja) in Tim Sullivan. Izvršni producent je Ron Schmidt.
Ambiciozna novinarka Sophie Hall (Seyfried) se z ljubimcem Victorjem (Bernal) iz New Yorka odpravi na romantične počitnice v Italijo. Medtem ko je Victor zaposlen s svojo kariero, se Sophie med sprehodom nenadoma znajde na slovitem veronskem dvorišču zaljubljene Julije Capulet (iz Romea in Julije). Med pismi o izgubljenih ali neuslišanih ljubeznih, ki jih Juliji pošiljajo ženske z vsega sveta, Sophie najde pol stoletja staro pismo Claire Smith (Redgrave). Ta se je še kot najstnica zaljubila v nekega mladega Italijana in ga s pomočjo pisma skušala ponovno poiskati.
Na Sophiejino presenečenje pismo navdihne Claire, zdaj že babico, da v iskanju davno izgubljene ljubezni (Nero) pripotuje v Verono. Poizvedovanju po vsej Toskani se pridruži tudi Clairin vnuk Charlie (Egan). Vsa trojica spozna, da je za soočenje z ljubeznijo potrebna dobršna mera poguma.
Sophie se nove pustolovščine sprva loti predvsem iz koristoljubnih nagibov, saj naj bi ji pretresljiva ljubezenska zgodba pomagala napredovati v novinarski karieri. Ko pa se zaplete v pomoč Claire pri iskanju njene druge priložnosti, svoj lov na zgodbe prepozna kot beg od zgodb lastnega življenja.

O PRODUKCIJI

William Shakespeare je svojo tragedijo Romeo in Julija postavil v Verono, zato se je tudi snemanje filma Pisma Juliji ob koncu junija leta 2009 pričelo v tem severnoitalijanskem mestu. Vsako leto ga obišče več kot pol milijona turistov, ki si želijo ogledati kamnito dvorišče s tisoči pisem o izgubljenih in najdenih ljubeznih, vsaj za trenutek postati na Julijinem balkonu ali pozirati ob njenem bronastem kipu (dotik njenih prsi naj bi namreč prinašal srečo).
Režiserju Garyu Winicku se zdi pri tradiciji Julijinega dvorišča (pa tudi pri ljubezni nasploh) najbolj čudovito to, da si vanjo vsi želijo verjeti. To dokazuje dejstvo, da je od 30. let 20. stoletja »Julija« dobila na tisoče pisem z vsega sveta. Celo tista, ki so naslovljena samo z »Juliji v Veroni«, vendarle pridejo na pravi naslov. Skupina prostovoljcev, organiziranih v tako imenovani Club di Giulietta, odgovarja na prav vsa pisma, pri čemer jim občasno na pomoč priskočijo tudi zunanji prevajalci.
Zamisel za film se je porodila, ko sta producentki Caroline Kaplan in Ellen Barkin naleteli na glasbeni album Elvisa Costella z naslovom The Juliet Letters. Kmalu zatem sta odkrili še knjigo Letters to Juliet: Celebrating Shakespeare’s Greatest Heroine, the Magical City of Verona and The Power of Love sester Lise in Ceil Friedman.
Med podrobnejšim proučevanjem fenomena Julijinega dvorišča v Veroni je že nastala zgodba za film. Potem ko sta za režiserja izbrali Winicka, pa so stvari stekle same od sebe.
»Zame je najbolj zanimiva, zapletena in univerzalna tista snov, ki se ukvarja z medčloveškimi odnosi in čustvi,« pravi Winick.
»Za nekatere ljudi se zdi, kot bi živeli na šahovnici; stojijo na kvadratnem polju, samo zaradi okoliščin pa se premaknejo na naslednjega. Predstavljajte si, da samo s pogumom spremenite svoje življenje, naredite preskok, ne da bi vas kaj prisililo v to,« še pravi Winnick.
»Garyeva čustvenost je v središču tega filma, ki je, v najboljšem pomenu besede, film za zmenke,« meni producent Mark Canton. »Obravnava notranjo človeško dvojnost: nemogoče je preslišati glas svojega srca, toda včasih mu je težko slediti.«
Pisma Juliji s svojo igralsko zasedbo dokazuje, da so filmi jezik sveta. Glavnih 5 igralcev namreč prihaja iz prav toliko različnih držav: Amanda Seyfried iz ZDA, Vanessa Redgrave iz Anglije, Christopher Egan iz Avstralije, Gael García Bernal iz Mehike in Franco Nero iz Italije.
Amanda Seyfried se je že dokazala kot izvrstna igralka, vendar doslej še ni igrala glavne vloge, sploh pa ne takšne, pri kateri bi morala nastopiti v skoraj vseh prizorih. »Film sloni na njenih ramenih,« je prepričan Winick. »Na platnu blesti v obeh potovanjih: v iskanju svoje matere in v iskanju svoje prave ljubezni, za katero se izkaže, da ni Victor.«
»Ko sem prebrala scenarij in ugotovila, da nastopam v skoraj vseh prizorih, sem takoj vedela, da bo dela ogromno, toda veselila sem se sodelovanja s soigralci in ekipo. Rada imam druženje, ki pa je bilo tokrat hkrati blagoslov in prekletstvo, saj sem bila ob koncu snemanja povsem izčrpana,« je snemanje komentirala Seyfriedova.
Za režiserja je bila odločitev o tem, kdo naj igra Claire, skrajno preprosta. »Ni treba dolgo razmišljati, da bi bila Vanessa Redgrave odlična za to vlogo,« pravi Winick. »Odlična je v vsem, kar počne.«
Producent Canton pa o njej dodaja: »Prihaja zgodaj, odhaja pozno, pozna svoje in tuje besedilo.«
Seyfriedova se je sprva nekoliko obotavljala v tako številnih prizorih sodelovati s filmsko legendo, vendar so bili njeni strahovi hitro razpršeni. Za soigralko ima le lepe besede: »Vanessi ni nič težko. Tako bistra je in zbrana, tudi pred kamero se ne pretvarja, zato se v njeni prisotnosti takoj sprostiš.«
Nadarjeni Gael García Bernal igra Sophiejinega napetega, hiperaktivnega fanta Victorja. »Podobne vloge še nisem imel. Victor je zelo poseben lik, od vseh stvari na svetu mu je najbolj pri srcu hrana, kar si želi deliti tudi s svojim dekletom, Sophie.«
»Težava Sophie in Victorja je v tem, da si ne želita enakih stvari,« ugotavlja Seyfriedova. »Rada se imata, ljubita se, toda nista povezana. Victor je zaljubljen v kuhanje in svoje sanje. Sophie in Charlie se združita prav zato, ker Sophie ugotovi, da je lahko partnerska zveza tudi mnogo globlja od tega.«
Najti igralca, ki bo enako prepričljiv kot vnuk Redgravove in kot fant, ki povzroči, da Sophie dvakrat premisli o svojem trenutnem razmerju z Victorjem, je bilo po besedah filmske ekipe najtežje. »Da bi našli Charlieja, smo organizirali avdicije v New Yorku in Londonu. Veliko dela je bilo potrebnega, da smo našli Chrisa Egana,« se spominja Winick.
Nasprotno pa z iskanjem nekoga, ki bi upodobil Lorenza, Clairino dolgo izgubljeno ljubezen, ni bilo prav nobenih težav. »Razen tega, da je poročen z Vanesso, je Franco Nero odličen igralec. Pri snemanju prizora, ko se nekdanja ljubimca po 50 letih ponovno srečata … No, s komerkoli drugim bi bilo zelo težko ustvariti takšno silovitost. Poleg tega je, enako kot lik, ki ga igra, Italijan, snemali pa smo v Italiji … Vse se je odlično izteklo!« pravi Winick.
Vanessa Redgrave in Franco Nero sta se spoznala leta 1966 na snemanju filma Camelot režiserja Joshua Logana, se zaljubila in kasneje poročila.
»Menim, da je Vanessa najboljša igralka, kar smo jih videli. Čeprav sem njen mož, to niso moje besede. To so besede Tennesseeja Williamsa in Arthurja Millerja, jaz pa se strinjam z njima,« pravi Nero. »V 43 letih sem kakšnih desetkrat sodeloval z njo; njen talent vedno znova osupne režiserje.«
Za režiserja Winicka je bila kemija med Redgraveovo in Nerom seveda pomembna, še pomembneje pa se mu je zdelo, da v filmu, posnetem večinoma v Italiji, igra italijanski igralec, kar naj bi filmu dodalo piko na i. Tudi večino stranskih igralcev je režiser poiskal v Italiji. Tako so bile npr. vse tajnice iz Cluba di Guilietta izbrane na avdicijah v Italiji.
»Spominjam se knjige Fellini Faces (italijanski režiser Federico Fellini) s čudovitimi portreti igralcev italijanskih filmskih likov; moj cilj je bil ustvariti prav takšen imeniten vtis, ki bi vloge tajnic v trenutku povzdignil. Razpon igralk je zelo širok: vse od izjemno lepe Luise Ranieri (v filmu igra vlogo Isabelle) do značajsko izrazite Luise DeSantis (ki igra Angelino). Vse te ženske so skupaj ustvarile neverjetno energijo. Osupnile so me že na vaji; takrat mi je bilo žal, da pri roki nisem imel kamere,« se spominja Winick.
Ko je bila igralska zasedba v začetku junija 2009 dokončno postavljena, se je filmska ekipa lahko posvetila predvsem logistiki in uresničevanju nemogočih želja: snemati so želeli na resničnem Julijinem dvorišču, najbolj obiskani turistični znamenitosti Verone.
Prav zaprtje Case di Giulietta za javnost je za snemanje pomenilo največjo težavo. Za dva snemalna dneva so se namreč z mestom Verono pogajali skoraj tri mesece. Na srečo so mestne oblasti slednjič le spoznale, da bodo pozitivni učinki filma Pisma Juliji na veronski turizem odtehtali nevšečnosti zaradi dveh dni zaprtih vrat.
Oblikovalec Stuart Wurtzel je moral na dvorišču opraviti nekaj lepotnih popravkov. Steno, popisano z grafiti, je preslikal v opečnato, da bi bilo dvorišče videti manj turistično in bližje takšni podobi, kot jo je imelo v Julijinem času.
Zaradi slikovitosti italijanske pokrajine je režiserja zelo skrbelo, da bi čudovita krajina postala glavna tema filma. Zato je lepa toskanska pokrajina posneta tako, da le podpira zgodbo, ne pa obratno.
Sophie se v filmu ne znajde le v Veroni (poleg Julijinega dvorišča največ pozornosti pritegne znamenita 2000 let stara Arena, ki danes gosti svetovno najbolj znan operni festival na prostem), pač pa tudi v majhni vasici Soave (znani po odličnem belem vinu), ob slikovitem Gardskem jezeru, v Sieni (eden od prizorov je bil posnet na znameniti Piazzi del Campo), v vinogradih Argiano (kjer nastaja svetovno znano vino Brunello), nekaj snemalnih dni pa je ekipa preživela tudi v New Yorku (Bryant Park, Times Square, SoHo).
Tako notranji kot zunanji hotelski prizori so bili posneti v hotelu Borgo Scopeto med vinogradi in oljčnimi nasadi, približno 20 minut oddaljenimi od Siene.
»Res je, da je moč karkoli ustvariti kjerkoli, toda Italija se vtisne vate in se pokaže v igri ter v barvah zemlje in stavb. Nikjer ni povsem tako,« je prepričan Winick.
Tudi Egan se je kljub številnim napornim ponovitvam med snemanjem sprehoda po Sieni s Seyfriedovo počutil zelo romantično: »Razgled in jezik preplavita tvoje čute.«
Redgraveova pa je prepričana, da bo film Pisma Juliji številnim turistom, ki obiskujejo le najbolj znane turistične točke, odprl oči za lepote Italije: »Italija ponuja mnogo več, kot si predstavljajo.«

O IGRALCIH

Mlada igralka iz Pensilvanije Amanda Seyfried (Sophie) je svojo kariero kot fotomodel začela že pri 11 letih, kmalu pa se je preizkusila tudi kot igralka. V različnih vlogah je nastopila v številnih TV nanizankah (Zakon in red, Dr. House, Justice, Veronica Mars, As World Turns in All My Children).
Pozornost širše javnosti je vzbudila s filmom Zlobna dekleta (2004), v katerem je zaigrala ob Lindsay Lohan in Rachel McAdams. Igralke so istega leta osvojile filmsko nagrado MTV v kategoriji najboljše ekipe na platnu.
Leto kasneje je igrala v filmu Nine Lives (2005) režiserja Rodriga Garcie, ki je bil na filmskem festivalu Sundance odlično sprejet.
V filmu Alpha Dog (2006, režija Nick Cassavetes) je sodelovala s Sharon Stone, Bruceom Willisom, Emile Hirsch in Justinom Timberlakeom. Istega leta je z Donaldom Sutherlandom, Forestom Whitakerjem in Marcio Gay Harden posnela še dramo American gun.
Čeprav je s svojimi filmskimi in televizijskimi vlogami takoj pritegnila pozornost, se je večina gledalcev spomni predvsem iz uspešne filmske priredbe broadwayskega muzikala Mamma Mia (2008), v katerem je kot bodoča nevesta iskala svojega biološkega očeta. V vlogi mlade Sophie, Donnine (Meryl Streep) hčerke, je pokazala svojo pevsko in plesno nadarjenost. Film namreč vključuje številne pesmi popularne švedske skupine iz 70. let, ABBE. Muzikal režiserke Phyllide Lloyd je v blagajne prinesel več kot 500 milijonov dolarjev.
Za vlogo najstnice, odraščajoče v poligamistični družini, v drami Big Love (2006) je prejela odlične kritike.
Leta 2009 je v filmu Telo lepe Jennifer (scenarij je prispeval Diablo Cody (Juno)) igrala Needy, najboljšo prijateljico obsedene navijačice, ki se je prelevila v morilko.
Tik pred snemanjem filma Pisma Juliji je sodelovala z Julianne Moore in Liamom Neesonom v trilerju Chloe režiserja Atoma Egoyana. V filmu igra mlado zapeljivko, ki jo najame uspešna zdravnica (Moore), da bi preizkusila zvestobo svojega moža (Neeson). Igra zapeljevanja pa slednjič ogrozi celo družino.
Nazadnje je nastopila v filmski priredbi knjižne uspešnice Dear John Nicolasa Sparksa (Beležnica) v režiji Lasseja Hallstroma (pri nas smo si že lahko ogledali njegova filma Hišni red in Čokolada).

Vanessa Redgrave (Claire) je gledalcem najbrž najbolj znana po naslovni vlogi v filmu Julia (režija Fred Zinnemann), posnetem po istoimenskem romanu Lillian Hellman. Zanjo je prejela številne nagrade, med njimi tudi oskarja in zlati globus.
Za oskarja je bila nominirana še petkrat, za zlati globus pa enajstkrat. Svoj drugi zlati globus in nagrado emmy je osvojila za nastop v televizijskem filmu If These Walls Could Talk 2. Nagrado emmy pa je prejela tudi za vlogo Fanie Fénelon, ki je preživela holokavst, v drami Playing for Time (režija Daniel Mann), posneti po avtobiografiji resnične gospe Fénelon.
Vanessa Redgrave je obiskovala Ballet Rambert School v Londonu, nato pa diplomirala na Central School of Speech and Drama. Odrski debi je doživela že leta 1958, ko je s svojim očetom Michaelom Redgraveom zaigrala v predstavi A Touch of the Sun. Kmalu zatem se je pridružila gledališču Royal Shakespeare Company. V Angliji in ZDA je nastopila v številnih vlogah, med njimi tudi v predstavah Češnjev vrt, Pahljača lady Windermere, Daniel Deronda, Opera za tri groše, Design for Living in The Lady from the Sea. Producirala in so-režirala je tudi odrsko postavitev novo odkrite igre Tennesseeja Williamsa Not About Nightingales v londonskem narodnem gledališču.
Leta 2003 je prejela nagrado tony za nastop v broadwayski predstavi Long Day’s Journey Into Night (režija Roberta Fallsa). Nekaj let kasneje se je na broadwayske deske vrnila z vlogo v predstavi The Year of Magical Thinking (David Hare).
Z istim režiserjem je sodelovala tudi v filmu Wetherby. Nastopila je še v filmih A Man for All Seasons (režija Fred Zinneman), Blowup (Michelangelo Antonioni), Isadora (Karl Seisz; za to vlogo je bila na mednarodnem filmskem festivalu v Canessu in prejela nagrado nacionalnega združenja filmskih kritikov za najboljšo igralko), Murder on the Orient Express (Sidney Lumet), Agatha (Michael Apted), The Bostonians (v produkciji Merchant Ivory; Redgraveova je ponovno osvojila naziv najboljše igralke pri nacionalnem združenju filmskih kritikov), Prick Up Your Ears (Stephen Frears), The Ballad of the Sad Café (Simon Callow), Mrs. Dalloway (Marleen Gorris; po romanu Virginie Woolf), The Fever (v režiji Vanessinega sina Carla Nera) in Venus (Roger Michell).
Leta 2007 smo jo lahko videli v drami Pokora, istega leta pa je v filmu Evening še drugič zaigrala ob svoji zdaj že pokojni hčerki Natashi Richardson (prvič se je to zgodilo v produkciji Merchant Ivory The White Countess). S svojo drugo hčerko Joely Richardson pa je igrala v številnih epizodah TV serije Nip/Tuck.

Gael García Bernal (Victor) je v rodni Mehiki igral že kot otrok. Prvo pomembnejšo vlogo je dobil v filmu Alejandra Gonzáleza Iñárrituja Pasja ljubezen. S tem nastopom si je prislužil srebrnega ariela (mehiško nagrado, ekvivalentno ameriškemu oskarju) ter srebrnega huga na mednarodnem filmskem festivalu v Chicagu. Obe omenjeni nagradi je prejel za najboljšega igralca.
Tudi njegov naslednji film, Jaz pa tebi mamo v režiji Alfonsa Cuárona, je dosegel mednarodno priznanje. Bernal je zaigral ob dolgoletnem prijatelju Diegu Luni, s katerim sta na beneškem mednarodnem filmskem festivalu osvojila nagrado Marcello Mastroianni.
Nato je nastopil v naslovni vlogi romantične drame Greh očeta Amara v režiji Carlosa Carrere. Tudi za to vlogo je bil nagrajen: Združenje mehiških filmskih novinarjev mu je podelilo srebrno boginjo za najboljšega igralca, Zveza čikaških filmskih kritikov pa ga je nominirala za najobetavnejšega igralca.
V letu 2004 mu je z vlogo v filmu nagrajenega brazilskega režiserja Walterja Sallesa Motoristov dnevnik uspel veliki met. Za upodobitev mladega Che Guevare je bil nagrajen na festivalih Sundance in v Cannesu. Film si je prislužil tudi nominacijo za nagrado British Academy of Film and Television Arts za najboljšega glavnega igralca.
Istega leta je v kar treh likih nastopil v drami priznanega španskega režiserja Pedra Almodovarja Slaba vzgoja, ki je požel številne pohvale kritikov.
Svoj odrski debi je kasneje istega leta doživel v Londonu z glavno vlogo v Krvavi svatbi Federica Garcie Lorce. Na velika platna se je vrnil z dramo The King v režiji Jamesa Marsha.
V Science of Sleep (Michel Gondry) je upodobil Stéphana Mirouxa, prevzetega od lastnih sanj in domišljije. Z Bradom Pittom in Cate Blanchett je sodeloval v filmu Babilon (Alejandro González Inárritu), ki je prejel kar nekaj nagrad, pohval kritikov, sedem nominacij za oskarja, osvojil pa je tudi zlati globus za najboljšo dramo.
Sledil je triler El Pasado (Hector Babenco), v središču katerega je prav Bernalov lik, ki ga nadleguje njegova bivša žena. Posnel je še Rudo y Cursi (Carlos Cúaron) ter v Slepoti (Fernando Meirelles) igral ob Julianne Moore in Marku Ruffalo.
Bernal se je preizkusil tudi kot režiser in producent. Njegov režijski prvenec Déficit temelji na televizijskem projektu Ruta 32, katerega producent je prav tako Bernal.
2009 je igral v filmih Mammoth (režija Lukas Moodysson) in Meje razuma (Jim Jarmusch).
Z igralcem in tesnim prijateljem Diegom Luno ter s producentom Pablom Cruzom so ustanovili produkcijsko hišo Canana. S tem so želeli še spodbujati priljubljenost mehiške kinematografije ter dokazali, da lahko tudi mehiški neodvisni filmi najdejo svoje občinstvo.

Leto 2009 je bilo za Christophera Egana (Charlie) precej naporno: poleg snemanja za Pisma Juliji je igral tudi v NBC-jevi seriji Kings ter v neodvisnem filmu Crush.
Igralec, ki trenutno živi v Los Angelesu, je igralsko kariero začel v gledališču Zenith v rodnem Sidneyu (Nesrečniki, Zgodba z zahodne strani).
Njegovo izobraževanje pa ni zajemalo le igranja, marveč tudi petje in ples. Šolal se je na College School of Performing Art ter na Sydney Festival Dance School.
Že pri 16 letih je kot Nick Smith nastopal v priljubljeni avstralski TV drami Home and Away. Vloga mu je prinesla nominacijo za Silver Logie, avstralsko nagrado za televizijo, v kategoriji najbolj priljubljenega novega talenta.
Egan je svoj talent dokazal tudi s sodelovanjem pri številnih televizijskih serijah, npr. v Everwood ter v mini seriji Empire.
Leta 2006 smo ga lahko videli v vlogi Rorana v Eragonu, filmski adaptaciji priljubljenega romana Christophera Paolinija. Sodeloval pa je tudi pri filmih Nevidno zlo 3, Alpha Male in Virgin Territory.

Čeprav Franco Nero (Lorenzo) v mednarodni kinematografiji sodeluje že več kot 40 let, ne dovoli, da bi ga njegova leta, videz ali italijanski naglas omejevali ali stereotipizirali. Na velikem platnu je upodobil like več kot 25 različnih narodnosti.
Rodil se je leta 1941 v italijanski Parmi. Obiskoval je gledališko šolo, nato pa se preselil v Rim, kjer je s skupino prijateljev snemal dokumentarne filme. Leta 1966 mu je režiser John Huston ponudil vlogo Abela v filmu The Bible: In the Beginning. Naslednje leto mu je Joshua Logan dal vlogo Lancelota v filmski verziji Camelota, za katero je bil nominiran za zlati globus. V filmu je igral z Vanesso Redgrave, s katero sta se kasneje poročila. Njun sin Carlo Nero je danes režiser in pisatelj.
V svoji dolgi in bogati karieri je Nero nastopil v več kot 175 filmih. Naštejmo jih vsaj nekaj: Tristana (režija Luis Bunel), priljubljeni špageti vesterni Django, The Mercenary in Companeros (vsi trije so ga izstrelili med mednarodne zvezde), Enter The Ninja, Force Ten From Navaronne, Querelle in Umri pokočno 2.
Izkušnje pa ima tudi s televizijo: 1975 je igral v The Legend of Valentino, sodeloval pa je tudi pri mini serijah The Last Days of Pompei in Young Catherine.

Oliver Platt (Bobby) je kot sin diplomata del otroških let preživel v Aziji in na Bližnjem Vzhodu, zdaj pa se je z družino ustalil v New Yorku.
Diplomiral je na Tufts University, kmalu zatem pa že začel žeti uspehe – najprej na gledaliških odrih, nato pa še na televiziji in v filmu. Svojo prvo nominacijo za nagrado Tony je prejel za vlogo v broadwayski predstavi Shining City. Nastopil je tudi v nanizankah Zahodno krilo, Nip/Tuck ter v mini seriji The Bronx Is Burning.
Videli smo ga že v politični drami Frost Nixon (režija Ron Howard), komediji The Year One (Harold Ramis), filmu Please Give (Nicole Holofcener) in znanstveno-fantastičnem akcijskem trilerju 2012 (Roland Emmerich).
Posnel je še filme Casanova (Lasse Hallström), The Ice Harvest, Funny Bones, Bulworth, Married to the Mob, Working Girl, Flatliners, Postcards From the Edge, Nespodobno povabilo, Trije mušketirji, Čas za ubijanje, Dr. Dolittle, Simon Birch, Mirno jezero, Niti besede in Pieces of April.
Kot producent se je prvič preizkusil pri indie filmu Big Night, ki sta ga sorežirala igralca Stanley Tucci in Campbell Scott. S Tuccijem je ponovno sodeloval pri filmu The Impostors.

Luisa Ranieri (Isabella) je italijanskemu občinstvu dobro znana tako iz filmov kot s televizije, gledalci iz drugih držav pa jo bodo v filmu Pisma Juliji najbrž videli prvič.
Rodila se je leta 1973 v Neaplju, igro pa je študirala v Rimu in New Yorku.
Njena filmska kariera se je pričela s filmom Eros (režija Michelangelo Antonioni), sledili pa so še filmi Il principe e il pirata (Leonardo Pieraccioni), I guardiani delle nuvole (Luciano Odorisio), Il Fuggiasco (Andrea Manni), SMS – Sotto Mentite Spoglie (Vincenzo Salemme), Gli amici del bar Margherita (Pupi Avati) ter najnovejši L’Amore Buio (Antonio Capuano).
V letu 2008 se je pojavila v nekaj epizodah italijanske TV serije Amiche Mei, leto zatem pa je nastopila v gledališki predstavi L'Oro di Napoli (režija Armando Pugliese) – v vlogi, ki jo je pred njo igrala Sophia Loren.

O OSTALIH ČLANIH FILMSKE EKIPE

Garyja Winicka (režija) že poznamo po romantičnih komedijah Vojna med nevestama (2009) ter Od deklice do bejbe (2004), pa tudi po igrano-animirani drami Čudežna mreža (2006), posneti po priljubljeni istoimenski knjigi E. B. White.
Kot producent je sodeloval pri filmih Final (režija Campbell Scott), Chelsea Walls (Ethan Hawke), Tape (Richard Linklater), Women In Film (Bruce Wagner), Ten Tiny Love Stories (Rodrigo Garcia), Wake Up And Smell The Coffee (Michael Rauch), Personal Velocity (Rebecca Miller), Kill The Poor (Alan Taylor), November (Greg Harrison), Pizza (Mark Christopher), Land Of Plenty (Wim Wenders), Lonesome Jim (Steve Buscemi), Sorry Haters (Jeff Stanzler), Flakes (Michael Lehmann) in Puccini for Beginners (Maria Maggenti).
Režiral pa je filme Curfew (1988), Out of the Rain (1991), Sweet Nothing (1996), The Tic Code (1999 je film na Berlinalu osvojil steklenega medveda), Sam the Man (2000) in Tadpole (2002 je na mednarodnem festivalu neodvisnega filma Sundance prejel nagrado za najboljšega režiserja).

José Rivera (scenarij), nekdanji študent Gabriela Garcíe Márqueza, je avtor okrog 30 iger in 13 scenarijev, prevedenih v številne jezike in prikazanih po vsem svetu. Za scenarij za Motoristov dnevnik je bil leta 2005 nominiran za oskarja, nagrado BAFTA ter nagrado Writers Guild of America, osvojil pa je špansko nagrado Goya in najpomembnejšo argentinsko nagrado za scenarij. Pravkar piše roman z naslovom Love Makes the City Crumble.

Tim Sullivan (scenarij) je svojo kariero začel z raziskovalnim delom za televizijsko hišo Granada, katere direktor je kasneje postal. Za Granado je režiral nadaljevanki Coronation Street in The Casebook of Sherlock Holmes ter televizijski film Thatcher: The Final Days.
Medtem je sodeloval tudi pri nastajanju scenarijev za filma A Handful of Dust ter Where Angels Fear To Tread.
Napisal je scenarij za film Jack and Sarah, ki ga je obenem tudi režiral. Pred kratkim je režiral televizijski film Catwalk Dogs in zadnjo epizodo TV serije Cold Feet, sodeloval pa je tudi pri nastanku scenarija za animiran film Odplaknjeni gizdalin.

Mark Canton (producent) je pomembna sila zabavne industrije, saj je sodeloval pri več kot 300 filmih. Poleg Pisma Juliji je v letu 2009 produciral še dva filma: Piranha 3D (film je opisal kot Žago za nove generacije) ter epsko mitološko pripoved War of Gods.
Sodeloval je še pri filmih A Perfect Getaway, Fame: Sanje o slavi, Den of Thieves, Batman, Smrtonosno orožje, National Lampoon's Vacation, Bolje ne bo nikoli, Jerry Maguire, Možje v črnem.

Ellen Barkin (producentka) je zaradi svoje mnogostranskosti zelo iskana igralka – v gledališču, kinematografiji in na televiziji. Nastopila je v komični drami Diner (režija Barry Levinson), v filmu The Big Easy (Jim McBride), kriminalnem trilerju Sea of Love ter drami This Boy's Life, slovenski gledalci pa se je bodo spomnili predvsem iz filma Oceanovih 13.
Za vlogo v filmu Switch je bila v kategoriji najboljše igralke nominirana za zlati globus.

Caroline Kaplan (producentka) je sodelovala pri filmih Fantje ne jočejo, Moja obilna grška poroka, Jaz pa tebi mamo, Monsunska svatba, Our Song, Spring Forward, Mr. Death, Waking Life, Tadpole, Pieces of April, Personal Velocity, Casa de los Babys, Zgodba o Jacku in Rose, Me and You and Everyone We Know, Touching the Void, Brothers ter Intermission.
Izkušnje ima tudi z delom na televiziji.

Ron Schmidt (izvršni producent) je sodeloval pri filmih Ko žogice pobesnijo, Mesto greha, Brandslam, Black Snake Moan in The TV Set.